Zvončki pojejo na polju

jaz pa poslušam tebe, ne njih

in veter nosi tvoj smeh do mene

kjer se začenja in umira moj stih

in tja položim svoje "vedno" da 

ne zmrzne

ko sonce obsije tvoj nasmeh

se vsa polja zvončkov v meni

priklonijo

in na licih prikrade se nasmeh

in jaz ga ujamem v dlan, 

da ostane "vedno"

da blešči kot najlepši cvet

in tisto bleščanje je samo odsev

tvojih oči

v morju tvojih,

kjer jih iščem spet in vsakič

najdem isti zaklad: tebe....

ker konec brez tebe ni konec,

je samo tišina.....

tišina s tabo v srcu.

Milena