Odpre kamelija se kot dlan s prsti,
za prvim popkom ducat čaš že belih
in vse so kakor v vitkih rokah kelih,
vonjave zlivajo se v ribnik s trsti,

med bele kamne na stezah, v zidove
in preko oken med rjuhe potne,
telo na njih ječi, oči so motne,
lepota je pustila le sledove.

Se bled nasmeh zariše v vso upadlost,
ko lista po spominih pod lestenci,
kjer poželjivost je trosila radost,

kjer so krasili jo čaščenja venci,
med margaritami izpita mládost,
s pozabo, da usahnejo studenci.

Zavržena iz burnosti bleščeče
potone z dnevi kratke, mirne sreče.

pi - irena p.