Nekoč ssem štela noči

za zaklenjenimi vrati

vsako solzo spravila v škatlo

da bi rana ne pekla preveč

Bala sem se odpret srce

kot bi odprla nebo viharju

a potem sem slišala glas

ki ni spraševal "zakaj jočeš"

ampak samo rekel "dihaj z mano"

In klopca se je ogrela

in maček je legel na rano

in svetilnik je svetil

tudi ko sem jokala tiho

Nisem se nehala bati naenkrat

samo ugotovila sem

da je lažje odpreti srce

nekomu, ki ne beži

ko vidi brazgotine

Ljubezen ni več vprašanje

"bo ostal ali bo šel"

Ljubezen je zdaj tišina

v kateri vem da sem varna

Zdaj odpiram srce počasi

kot zaveso  ob jutru

brez strahu, da bo teme

ker vem...

z mano sediš ti

in z nama prede on

in "nas tri" je dovolj

Da sonce posije noter

Milena