Nekoč bom daleč ...
“Vem, da enkrat bo tako”, si rekel
in zrla sva vzporedno nekam v daljavo.
V grlu stiskale so naju solze ...
Énkrat bo nekdo odšel za vedno.
Takrat ostalo vse bo res »za vedno«!
Moja bit, zgoščena v energiji,
nosila bo zavedanje o zemeljski ljubezni,
s tabo pa ostal bo vonj dotika pod kostanji.
Nebesa (!) - ko ponikneva v lupino,
kjer jedrce je najin svet ljubezni,
preplet besed, teles brez kože,
potem pa treba se je spet obleči.
Gotovo prva bom odšla
in sanjala to večno srečo;
srečo, da živim v kotičku tvojem,
kot mozaik čarobnih junijskih noči.
Vsi smo v odhajanju. Naj traja in traja ...
Lp, Caki
Sprašujem se, kdo bo prvi šel? Lepa
lp Milena
.jpg "Nada")
Hvala vsem, ki ste prebrali in začutili moje premišljevanje - izraženo v pesmi, ki je otožna, a hkrati optimistična v smislu lepote, ki jo poraja ljubezen.
Ta nekoč, ki nam krade sanje ... Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Ah, junij je res poln sinca in lepote ... in lepota je tudi v odhajanju, če je bilo vredno živeti, kajne.
Vesela sem, da ste pesem opazili, saj je napisana iz srca.
Komentiranje je zaprto!
