črni lasje ženske,
ki je svoje srce razdelila vranam,
se ljubijo z lužami vina in solz.

Moški gospodarji pod prsti trejo muhe,
otirajo prezgodnjo roso s trepalnic,
tresejo trebuhe v votlem krohotu,
z jezo pod pazduhami,
z ovčjo kožo na poraščenih prsih,
z volčjimi gobci lačni pričakovanj.

Tvojo roko držim,
da me ne odnese v nebo.

Kdo ji bo še kdaj rekel,
da je izza polken njenih mrtvih oči dan,
da so bilke,
ki rastejo skozi belo kožo,
zelene in nežne in se zibajo v vetru,

kdo bo naslikal njene povešene prsi,
iz katerih je pila zemlja,
nabrekla in polna.

Polona Campolunghi Pegan