jaz sem ščurkov otrok
s čistimi umazanimi rokami
in glasnimi tihimi usti.

mama pravi, da spim preveč buden.
oče pravi, da so moji možgani pokvarjen televizor
poln šepetajočih risank.

v šoli tabla kriči belo vame.
učiteljica ima sedem nevidnih zob
in vljudno grize moja ušesa.

v žepih nosim mrtev ogenj.
hranim ga s hladnimi bencinskimi bomboni.
brni kot živčno pokopališče.

luna je gnila svetilka,
ki visi v božji kleti.
včasih utripa moje ime:
ščurkov otrok, ščurkov otrok.

jem kosmiče z zarjavelim mlekom.
žlica se upogiba kot jokajoč vojak.
vse ima glasen okus.

pod mojo posteljo
je suhljata vojska senc
v mokrih papirnatih škornjih.
pozdravljajo me vzvratno.

sestri povem,
da imajo stene skrivna pljuča.
pravi, da sem neumen.
mogoče sem res.

ampak neumne stvari preživijo najdlje.
poglej ščurke.
poglej svetnike.
poglej mene.

ponoči lezem po stropu stanovanja
kot razliti lasje.
stanovanje diha bolno sončno svetlobo.
cevi izkašljujejo drobne angele
z umazanimi usti avreol.

nekega dne bi rad bil normalen.
lep grd fant
z varnim nevarnim nasmehom.
rad bi imel prijatelje,
ki ne izhlapijo,
ko se prehitro obrnem.

ampak ogledala kar naprej odpirajo usta.
ogledala kar naprej mehko žvečijo moj obraz.
ogledala vedo, da sem ščurkov otrok.

in ko svet močno stopi name
s svojimi velikanskimi skrbnimi čevlji,
se sploščim v razpoke,
se režim s svojim prestrašenim nasmehom,
spet živ.

Hors