Lažem
Danes si bom lagal.
Že dolgo si nisem.
Nazadnje v petem razredu,
ko sem se pred spanjem tolažil,
da jebeš ocene,
ker bom itak fuzbaler.
Danes si bom lagal.
Nikomur ne bom storil žalega.
Lagal si bom,
da moja dolgoletna služba
ni posledica strahopetnosti
in kaznovanja,
ki si ga v podzavesti zaslužim.
Lahko bi postal
profesor zgodovine,
če bi le želel.
Danes si bom lagal.
Mislim, da to ni greh.
Lagal si bom,
da so solze staršev
na hodniku pediatrične klinike
izliv sreče,
ker je njihov sinček
čudežno ozdravel.
Sestre so ga čez glavo pokrile,
ker je prepih.
Čeprav so okna zaprta.
Danes si bom lagal.
Stavim, da nisem edini.
Lagal si bom,
da je pravica na oddihu,
ko preberem,
da je dvanajst ljudi
bogatejših od polovice živečih.
Pošljem sporočilo z donacijo,
v pomoč prenekaterim otrokom
za počitnice na morju.
Lažem si,
da bodo nazaj grede
pobrali štopajočo pravico.
Danes si bom lagal.
Kaj vas briga, moj problem.
Lagal si bom na tenisu,
ko bo žogica priletela v mrežo,
da se mi dogaja krivica,
večja od pasjega srca.
Lagal si bom,
da ne obstajajo družine,
ki so jim pohlepni tujci
porušili domove,
ker niso mogli izbirati,
kje bodo rojeni.
Danes si bom lagal.
Prav paše mi.
Lagal si bom,
da brbončice moje zavesti
poznajo surov okus ponosa.
In da sem le nekaj potez
oddaljen od bitja,
ki bi bilo vzgled
mojim idealom.
Danes si bom lagal.
Tudi pred spanjem.
Tokrat ne,
da bom nogometaš.
Ampak, da sem neempatičen pizdun,
ki bo lahko ta proces
jutri z lahkoto ponovil.
Komentiranje je zaprto!
