Sedim na skali, ki je ni,

gledam v morje, ki ne celi.

Če grem tja,

če ostanem, boli bolj.

In jaz samo stojim

med dvema bolečinama,

in ne vem,

katera je dom.

Čas mi pravi: počakaj.

Srce mi pravi: ne zmorem.

In jaz poslušam oboje,

in molčim.

Morda jutri

bo ena bolečina tišja.

Morda jutri

bom znala izbrat.

Za zdaj samo diham.

Za zdaj samo sem.

In če bi si lahko nekaj zaželela,

bi si zaželela mir.

Ne velikega, ne večnega.

Samo toliko,

da bi za eno uro

ne bolelo nič.

In da bi lahko rekla:

"Danes sem bila tu.

In to je bilo dovolj."

Milena