Zadnja avtobusna postaja
pred Abrahamom.
Oplaziš jo s pogledom,
ko se zapelješ mimo.
Ne ustaviš se na postajališču.
Zelo redko se ustaviš drugje
kot pred črpalko,
trgovino in domom.
Vse redkeje
odpiraš vrata,
da kdo vstopi in izstopi
na tvoj Tamov avtobus
relacije številka 3.

Na Dolgem mostu
več ne pobiraš
štopark in štoparjev življenja,
čeprav si bil
kakšno desetletje nazaj
eden izmed njih ti sam.


Gledaš naprej,
gledaš v vzvratna ogledala.
Večino na avtopilotu
prevečkrat ne veš,
kako si zapeljal v krožišče,
kako skozi križišče,
katera luč je gorela
na semaforju,
ko si ga prevozil.

Po naravi easy riderja
se ti prevečkrat preveč mudi,

preveč noriš

in počneš neumnosti,

ki jih sicer ne bi.

Protislovno ne maraš norcev,
ne cinclarjev.
A najbolj od vsega
ti nategujejo
nevronske nitke tisti,
ki se ti lepijo na rit,
ti mežikajo
z neučakanimi pogledi,
ali za teboj trobijo
na svoje pozavne.
Obojim bi zavil vratove!


Za svojimi predhodniki
držiš dihajočo distanco
in enako pričakuješ
od svojih zatabohodcev.
Ker enako ne prenašaš
ne fiakarskih bičev,
ne koz,
ki ti dihajo
za ovratnik.
Je mar tako težko razumeti,
da potrebuješ
prostor in čas
in da rad bi dihal zrak?

Ni ti niti približno lahko,
ko ne veš kako priti
do končne postaje.
Avtoradio in cigaret
sta boljša od persena.
Toleranca in nestrpnost
sta redko uravnotežena
na tehtnici osne obremenitve
in skupna teža
mnogokrat prekorači
dovoljeno mejo.

Tudi sopotniki

vključno s samim seboj

so ti mnogkrat pretežki.
Pravzaprav jih je morda
manj od prstov ene roke,
katerim bi
brez privzgojene vljudnosti dovolil,
da s teboj prepotujejo pot
od Budincev do Damelj;
od Benice do Breginj-
skrajnih točk
jajca podalpske kokoške
iz katerega si se
malo pišče prikljuval
čez obzidje kalcijevega karbonata,
zrasel v klenega
struškega petelina,
ki še pred zoro
na volan avtobusa vsakdana
priraslimi kremplji
s hripavim glasom 

k oploditvi budi
svoje speče muze.

Hovk