odet v modrino me vabiš v kamniti objem
z bleščečo krinolino se spuščaš vse do rečnih dreves
na grajskem dvorišču je presek, naju
med baklami in vročimi višnjami z vaniljevim sladoledom
parkirava pred vhodom ostanke vsakdana
in zamah coprnije naju popelje na tržnico in naprej
skupaj mimo čajnic in kavarn, do replike Robba
pri Tromostovju nad nama kromosom in genom
stojnice z lizikami, svečkami in kuhanim vinom
kostanjem, ki je še topel, ko zadnjega oviješ v papir
nagajiva otroka zebe, zvezde žarijo nad oblaki
in v Makalonci se pogrejemo ob črnem čaju in otroškem čebljanju
ko tvoja roka pod mizo na moja stegna, topleje, začutim te
v Zlati ladji še bolj, želim si te
na prešerno ulico je treba ponovno
med iskrive pesmi in igrive poglede
poiščem roko v žepu tvojega plašča
prepletava prste, v najinih telesih se sredi decembra maj razrašča
vsak korak čez Šuštarski most zašumi, še plešoča Urška ne ihti
ko Ljubljana v najine utripe čarne sanje spleta
in volnena kapa v trgovinici, olje za modrost
in tisoč lučk natrgam za zglavje, vonjave šepetajo
roke trepetajo, da se najina skrinjica ne odpre

sheeba