vse imam v knjigi, Sofija
vsega že ne, Giselle
ja, vse, rastline, ki zdravijo vnetje
in kaj narediti, ko se gnojni tur predre
še prevretek iz makovih glavic
saj veliko ljudi ne spi, Sofija
štejejo ovce ali gledajo TV

tudi ti ne spiš, Giselle
luske že načenjajo tvojo utrujeno kožo
zopet tista čudna senca, Sofija, saj veš
ne znam je opisati, še gospodu Eliotu ne gre
tako težka in žametna lega na srce kot tistega dopoldneva
se še spomniš, Sofija, kako je bilo
ko stopil se je beli prah in se pomešal s krvjo
udje so nekam odfrčali
in glava je ostala med oblaki v obliki pritlikavih dreves
misli so tavale globlje v zemeljske plasti
z vsakim vdihom vse tiše
bilo je lepo, brez bolečine
brez solz in zlaganih planetov
zahrbtnih ozvezdij in nergavih kometov
še malo in bi presekala nit
a strah me je bilo
ni bil še čas, so rekli na drugi strani
preveč je potrebno napisati in naslikati
pomesti pločnike in prezračiti votle ljudi
gospod Eliot vedno rad spleta vrvi v svojih verzih
še preden pokopljejo steklene oči

kaj ko bi senco potopile v nakupe, Giselle
poiskale bi tople rokavice, volneno kapo in šal
še zate, Sofija, parfum Mademoiselle znamenite Coco Chanel
La Perla in Chantal, rdeče nogavice in seveda pas zanje
in Lindt, temna, božansko okusna
vaniljeva krema, pomarančni liker
marcipanove zvezdice, suhe marelice
in s kristali posuti vrhovi zasneženih jelk

in ob koncu dneva bodo tvoje roke neme, Giselle
utrujen bo korak
mehka lica bodo legla na blazino
in telo odtavalo bo v spokojen mrak

a osamljenost ostaja, Sofija
odprta je praznina
ne napolni je ne Chanel in ne Chantal

sheeba