Nisem vraževeren,

kaj šele veren.

Ne verjamem v zvezde,

kot moja mati, 

za katero smo strelci čudni,

ker so ribe občutljive.

Ne pljuvam nazaj,

če mi črna mačka 

preseka pot,

pač je več 

poljskih miši 

na drugi strani.

Ne sekiram se

za sedem let nesreče,

če razbijem ogledalo.

Ker se tako ali tako počutim,

kot da bi treniral 

met kladiva

v zrcalni dvorani.

Priznam pa,

da sumim,

da se nekaj zloglasne

zapisane usode 

skriva v imenu.

Sam sem dobil

ime po Nejcu Zaplotniku,

kar pa je tudi edini

zares uspešen Nejc,

ki ga poznam.

Ampak na žalost vemo,

kako se je to končalo.

Bil je še Nejc iz Bepopa,

s katerim sva celo delila

isti datum rojstva,

z drugo letnico.

Ampak na žalost vemo,

kako se je to končalo.

Zato bi sina,

če bi ga imel,

poimenoval Bob.

Bob Marley,

Bob Dylan,

Bob Ross, 

ali pa Bobby Fischer,

Bobby Charlton,

Bobby Kennedy.

Torej bi ga klical Bobi?

Bobek?

Bobček?

Se mi posmehujejo,

če po nekaj pivih

razlagam svojo 

genialno idejo.

Ker je seveda nenavadno

ime pri nas.

Ne, ne, mislim,

da bi vsi hitro spoznali,

da rečem Bobu Bob.

Črni Kos