Leta z biseri na piedestalu
Ne nosim teh let.
Nisi prvi vzorec.
Preminulo je neskončno
prilagajanje.
Pokopane so zore,
sprašujoč se, zakaj
sem postanek v
tvojem času.
Ne gojim več upanja,
da bo razplet drugačen.
Ne razpiram vprašanj, ali je
taka narava človeka ali
odmev preteklih ran.
Soočim se s tem, kar vidim.
Malo še zaskeli.
A zdaj nosim drugačna leta.
Leta, ko so moji biseri
na piedestalu.
Ne krušim jih s kričanjem,
da so vredni.
Sve pohvale!!!
lp i hvala na povratku...
Čestitke k pesmi, s katero si nas znova razveselila s svojo prisotnostjo,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
