Poletje mlad’ga stana noč je vzela, 

izbrisal veter njega zdaj spomine, 

kot cvet na polju, vse na svetu mine, 

turobna pesem zimski spev zapela.

Radost življenja več ni nič cvetela, 

kot sonce skrila žarke med doline, 

‘zgubila sled nekdaj gorke topline,

življenja silna moč bridko zbledela.

Minuli časi sreče in mladosti

globoke brazde moj’ga mlad’ga lica,

da srce znalo več ne bo radosti,

da slišal več ne bom ljubezni klica,

da konec življa, sreče čar sladkosti,

odpela svojo zadnjo pesem ptica.

Maks Skala