Sanje opojnosti so tanke lovke
pod nemirno streho nočnega neba.
Vstopijo skozi špranje,
ki delijo zvezdni svod
od črnih lukenj,
se splazijo pod obok možganovine
in pričnejo svoj pohod.
Razstavijo jedro nezavednega,
razgradijo okus po človeškem,
še zadnje ostanke miselnih usedlin
sesujejo v prah
in se, gnane od toplotnega sevanja,
razlezejo v svojo lastno popkovino.

Potem se ne sprašuj,
zakaj se moraš zjutraj
spoprijeti s krokarji v sebi.

Andrejka