Naj mi prosim skrhani mlin vsakdanjosti ne odvzame ostrine misli in izražanja.
Nočem spranega doživljanja in odtujitve od mislečega in čutečega sebe.
Nočem, da mi jata kričečih lastovk rutine nadane prosojne plašnice.
Nočem nevidnega razkroja v komaj ozavedeno polpraznoglavost,
kjer vprašanje smisla življenja komentiraš s tremi stavki iz davno prebrane knjige,
ki jim še sam ne verjameš zares.

Ampak kdo ima čas za kaj več – treba je oprati perilo in jutri zjutraj je spet sestanek.
In kako naj vem, če sem že prebledel – ali izgubljam barvo?
Sem ekonomsko zelo uporaben in visokokvalificiran kadaver oz. kader.
Ampak jaz nočem stalno futrati tega stvora z rezinami lastne pozornosti.
Je res v dobi izobilja preveč pričakovati zmernost lastne razpoložljivosti?
Družba znanja o preživetju svečano razglaša, da je asistiran samomor duha legalen.

sivi veter