Jutro.

Tisto sivo mestno jutro,

ko je zrak težak od bencina, poceni kave in

utrujenih ljudi.

 

Notranjost avta.

Cigareta med prsti.

Radio šumi neko poceni pesem o ljubezni.

 

Zapornice padejo.

Rdeče, utripajoče luči režejo meglico

kot utrujene oči policista ob šestih zjutraj.

 

Elektro hišica ob tirih.

Oluščena barva.

Grafiti.

Vlažen beton.

 

In potem on.

 

Moški srednjih let.

Prevelika jakna.

Obraz človeka,

ki ga je življenje počasi zmlelo

med zobniki rutine, alkohola in tihega poraza.

 

Njegovi čevlji stopijo na tire.

 

Kovina zazvoni pod podplati.

 

Razširi roke.

 

Kot Jezus brez križa.

Kot nekdo, ki se ne prodaja smrti,

ampak praznini.

 

Moj obraz v vzvratnem ogledalu.

Zmeda.

Dim v pljučih.

 

Še vedno ne dojamem.

 

Ker človek vedno verjame,

da bo drugi človek v zadnjem trenutku

izbral življenje.

 

V daljavi:

hupa vlaka.

 

Dolg kovinski krik.

Zvok civilizacije,

ki opozarja meso,

naj se umakne jeklu.

 

Luči lokomotive presekajo jutranjo meglo.

 

Ogromna.

Neustavljiva.

 

Kot industrijski bog.

 

Tip na tirih miruje.

 

Niti milimeter.

 

Pritisnem na hupo.

 

Enkrat.

Dvakrat.

Trikrat.

 

Obupan signal človeka,

ki nima nobene moči nad ničemer.

 

On obrne glavo proti meni.

 

Njegove oči.

 

Prazne.

Mirne.

Že zdavnaj mrtve.

 

Kot da mi brez besed govori:

 

"Ti še vedno misliš,

da se da kaj rešiti."

 

Vlak bližje.

 

Tla vibrirajo.

Stekla v avtu drhtijo.

Srce razbija ob rebra.

 

Njegove razširjene roke.

 

Kolesje.

 

Bleščeče jeklo.

 

Njegov obraz za delček sekunde obsijan z

lučjo lokomotive.

 

Skoraj miren.

 

BUM.

 

Ne obstaja dostojanstvena smrt pod vlakom.

 

Samo sila.

Teža.

Meso.

 

Telo izgine pod kolesjem

kot papir pod strojem.

 

Nekaj rdečega poškropi kamenje ob progi.

 

Vlak pelje dalje.

 

Ker mehanika nima vesti.

Jeklo ne pozna usmiljenja.

In vesolje ne ustavlja svojih zakonov

zaradi enega zlomljenega človeka.

 

Tišina.

 

Samo motor mojega avta še vedno teče.

 

Cigareta mi dogori med prsti.

 

Ne čutim opeklin.

 

Nekje bo nekdo poklical policijo.

Nekdo drug bo izpolnil obrazec.

Dopoldne bo delavec spral ostanke s pragov

kot pasji drek s pločnika.

 

Mogoče je imel sina.

Mogoče dolgove.

Mogoče raka.

Mogoče samo eno jutro preveč.

 

Jaz pa sedim tam

in prvič razumem nekaj strašnega:

 

večina ljudi ne umre takrat,

ko jih zadene vlak.

 

Večina jih razpade potiho,

dolga leta prej.

 

Vlak samo pride po telo.

Taras Miller