Pogorelo srce
Pišem te vrstice in gledam najine slike,
na njih sva bila nekaj, v kar sem verjela.
Še pred trenutkom v sebi čutila sem plamene,
zdaj ti si jih zadušil,
ostale so iskre pogorelega srca.
Pesmi v moji glavi govorijo o nama,
o poroki, o sreči, ki zdaj je samo utvara.
V glavi sem gradila najin skupni svet,
zdaj pa se ruši spet in spet.
Prijateljicam pravim, kako si moj mir,
v sebi pa nosim nemir,
kako sem lahko tako slepo verjela,
da sem v tvojih rokah varno živela.
Ti pa delaš stvari, ki režejo v dno,
kot da ti ni jasno, kako zelo mi je hudo.
Vidiš, da me boli, pa še kar ponavljaš,
kakor, da moja turobnost bila bi ti vedrina.
In spet mi pustiš občutek praznine,
vsa sreča, ki vlil si jo vame, izgine,
ostanejo le hladne globine.
To, kar se včasih zdi prekletstvo, je neredko pravi blagoslov,
ker omogoči zelo, zelo pospešen evolucijski preskok, se pravi hiter osebnostni razvoj.
Tako da ni vse tako črno. Med črno in belo je največji kontrast,
in takrat ko je kontrast največji , se izriše zelo jasna slika.
RA.j.
Komentiranje je zaprto!
