Enkrat na teden zalijem rože

v stanovanju.

Toliko potrebujejo in nič več,

nič manj.

Parkrat sem celo obrisal prah z listov,

ovohal vonj cvetov,

se pozanimal, kako se jim reče ...

Ne pogovarjam se z njimi.

Jemljem jih seboj iz prejšnjih bivakov,

nazadnje sem se selil med korono,

vse več kravala in gneče je bilo.

Centrifuga levo,

konstanten lajež desno,

zgoraj kričanje,

dvigalo v okvari,

na hodniku policija

in smrad zažgane čebule.

Iz zajčnika v čebelnjak,

iz panja v mravljišče,

iz kaosa v brlog,

pa še vedno rastejo in cvetijo.

Niso se posušile ali uvele.

Na to sem ponosen.

Znam poskrbeti za nekaj živega

in nežnega,

kar boljše prenaša stres od mene.

Imam tri cvetice na policah,

različnih sort.

Zlagoma se okrenejo proti soncu,

če zavrtim lonec.

Rok Horžen