oblekel si
oblekel si misel v tančice in cvetje
da žarijo drobna sonca v travah
pomladi
obstal sem v začudenju
govoriš moj sen
ko se prepiram s sodnikom
da se spomnim rose
solzic iz pekla
velikega strahu ljubezni
a tvoje je cvetje
ki nikogar ne obsodi
nad planiko
nad skalnim vrhom
nad mrazom zvezd
ujamem brezno v dlan
tvojo dlan in mir
akvarelov
jeze stišane
oblik ki se razblinijo
v siju jasnega neba
Že se zdi, da se lahko pesem-upanje vendarle osredotoči na pesniški subjekt, vendar se tudi njegov notranji svet lahko le še razblini. Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
