Ponoči so tiho vetrovi prignali oblake
veter utišal je vse korake
in ko ravno v daljavi je zagrmelo
našega mucka je k petju prijelo.
 
In pel je otožno, kot vsak maček zna,
to vsak od poslušalcev prizna.
Še oblakom na nebu se je milo storilo
zato iz oblakov je začelo deževati obilo.

In bolj kot je iz oblakov deževalo
bolj ga je v ritmu kapelj naprej gnalo.
In je mjavkal kako mu voda brke zaliva
ter kako se s tačkami potem umiva.

Ko petja in dežja je bilo že dovolj,
je mucek poskočil še enkrat na stol.
A moker je zdrsnil naravnost na tla –
in cela hiša se mu je smejala glasno.

Tomaž Jevšenak