Zgodbe iz visokih trav 2.
Ko dolgi dnevi zmehčajo prekratke noči,
ko slišiš kako teče sok po deblu,
kako se jabolko debeli,
kako metulj srka medičino
in se pajek ziba skozi zrak,
ko si del tega stvarstva,
okoli tebe se rušijo zidovi,
padajo granate
in jočejo matere za svojimi sinovi,
ti pa še kar stojiš
in gledaš nekam, kamor ne vidiš.
Pojavni svet je otipljiv,
pa vendar živim v iluziji,
saj večino kar tvori moje življenje
ne vidim. Dejansko je vse čudežno lepo...
Tako nekako, samo z drugimi besedami.
Hvala.
Lp Lilijana
Komentiranje je zaprto!