Ko utihne aplavz
Svetloba osvetli sobano.
Prebudi še speče bitje.Utrujene misli povleče iz tihega sna.
S težkimi bremeni na ramenih nadene suknjič.
Črnino, skrito pod kožo, zamenja pisanost hlač.
Majhne korake skrije v prevelike čevlje.
Pogled v ogledalo ponuja mrk obraz.
Za njim ostaja tišina.
Zakrije oči z nežno barvo, tišino ust obarva v rdeč nasmeh.
S težkimi koraki stopi v množico.
Riše nasmeh.
Vsak korak briše barve s pojave.
Skozi vsak nasmeh pronica tišina.
S temo pade na tla tudi maska.
Ostane pogled v ogledalu, ki obstaja brez aplavza.
Zapis z distanco na enak način, kot jo občuti oseba, ki prehodi svoj (vsak)dan.
Kljub temu pa mene malce zmoti opis "s pojave", ki se mi zdi za to pesem preveč "plitev".
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
