Bilo me je strah tistega dne,

ko sem hodil po cesti, kjer tulipani cvete.

Bila je nedelja

in v suhi ustih sem imel še nekaj zelja.

Tekel sem za tisti zid,

nanj nakracal grafit.

Nisem bil dobro skrit,

da je "nekdo" prišel in me brcnil v rit.

Rekel sem mu, da to je samo umetnina,

on pa je razlagal, da ima bolanega sina.

On mi je razlagal, da se grafitov pač ne piše,

če si ne želiš, da te uspda ne vrže višje.

Grafit je bil narejen in prav lep na pogled,

jaz sem se počutil kot "klošar zadet".

Ampak tisti zid, kjer sem "visel"

je bil skrivnosten

in nov dan se je začel.

Ampak barvni sprej v moji roki,

je bil kot deklina s širokimi boki.

Segel sem v žep in čokolado odvil,

ko pride še drugi in me je razbil.

Razbil je moje sanje,

raztreščil moje veselje,

uničil moj svet in vse moje želje.

Jokal sem se in smrkal v rokav,

ko pred mano pojavi se tretji "bav bav".

Vprašal me je, kaj to počnem

in mi zažugal s pestjo,

jaz pa.....bolje da grem.

Šel sem do zidu številka dve,

da bi skril tam svoje solze.

Da bi nakracal še en grafit,

da bi naredil popravni izpit.

Bil je večer, ko s tem sem končal,

bila je že noč, ko sem odhlačal,

sprej v moji roki je bil čokolada,

tam peti in šesti sta bila še premlada.

Premlada za to novodobno umetnino,

premlada, da šla bi zvečer kaj v kino.

Doma sem pristal in dolgo sanjal grafit,

odšel sem spat, lačen in neumit.

Ponoči v glavi sem imel te more,

ves čas so plezale po meni "gobice nore"!

Ko sem se "zbrihtal", sem šel spet risat grafite,

kar tako za hec, sploh ne za profite.

Klicali, klicali, klicali so policijo,

ki je prišla, jaz sem rekel: "Adijo!"

Na steni bilo je grafitov že sto.

a v mojem abdomnu bilo je slabo.

S težavo sem šel v najbližji vece,

tam izlil svoj krvavi pot, pomencal noge.

Ko sem olajšan prišel do tistega zidu,

na njem ni grafitov,

a sem sploh še tu?

Grafiti, grafiti v moji le glavi,

packe, packe in čačkarije v megleni daljavi.

Ko šestič ali sedmič si zbrihtam glavo,

pojem čokolado. obrišem solzo,

narišem na steno še zadnji grafit.

narišem, narišem, 

od "farbe" sem ves polit.

Ni bilo dneva in ne noči,

da tisti temni "jaz" za zidom visi,

kraca po njem gesla sovraštva,

kraca, da svet bi spoznal dejanja junaštva.

Na klopci zaspim okrog petnajst čez dve,

pomolim v krču in stiskam zobe.

So rekli mi stoti, naj ne rišem grafita,

sem hotel le čokolado za v usteca sita.

Dom a sem pristal, se olajšal pošteno,

a nisem zaspal, ker imel sewm migreno.

Popil sem še malo te "farbe zelene",

spoznal da v grafitih ni sreče nobene.

Obljubil sem si, da bom s tem kar končal,

bom šel z avtobusom, 

bom s seboj pokramljal.

Na Svoji Poti