
Nekaj v meni
skrito gloda les noči.
Ne boli na glas.
Samo tanjša stene
med tukaj in tam.
Pod rebri
živi slepa žival,
hranjena s pozabo sebe.
Ponoči jo slišim
v drobnem praskanju tišine.
Zjutraj si nadenem obraz
kot bel prt
čez razpoko.
Kaj pa če
ne koplje groba,
ampak prehod?
Morda hoče svetloba
najprej raniti temo,
preden lahko vstopi.
Hvala za komentarje Svit, Lovrenka in Triglav.
Lep pozdrav!
Komentiranje je zaprto!