kaj je pozabil čas 

v mozaiku bede

v vztrajnem šepetanju drevoredov

milozvočju davnega jutra

čigav je krik

iz grla prerokbe

trenutek

ki se zlije s soncem

v duši zvona

skromne katedrale

ki beži

kot prerasla z bršljanom

iz središča vržena

kot človek

med steklenimi zidovi

zadušena

beži ta zven

iz najsvetejše tišine

dveh oltarjev

da bi se razprl molk besede

zrasel trpki sad

vzcvetel tvoj glas vsevišnji

dovršilo se

poplačalo spoznanje

miko