
Ko gnezdi vzglavnik na temenu –
je spet izvabljen moj zakaj.
Zakaj na oknu ni luči,
zakaj je noč brez besed,
ko blizu je stičišče rek?
Rad gnezdil v tvojem bi rokavu
in bil tattoo ti na ramenu,
kjer vsak zakaj najde svoj zato.
Tam kar z roko bi precejal reko,
pa ne zato, da iskal bi zlato –
znova rad vrtel tvoje bi kolo.
Čisto nizko, komaj nad vodo,
je spet vzletela naj'na ptica.
Reka je odnesla čevlje
in sega že čez gole gležnje,
midva pa krmariva ladjice s papirja.
Komentiranje je zaprto!