Pred očmi se ti

odpira sezam,

ponuja vstop

v kolektivni imaginarij -

kot še nikoli poprej.

Napol uročen

odpiraš usta,

izbuljiš oči

v najbolj zorni kot

resnice.

Nenadoma se vsem

nadvse mudi:

mudi oprati roke,

mudi izbrisati spomin.

In komu je še mar

za trčene apatride,

tiste zimzelene sence

pod gladino,

kjer moč vode

nosi izbrana pisma

vsem,

iz pozabe narejenim.

Sončna pesem

šverca lubenice

za oponašalce ptic,

za volkuljine hčere

ob tekočem traku.

Kot reke na nebu

povodni mož vpleta

sedem lun

v sij Mahabharate,

iz rajskega vrta besed

pa prežene kresničevje

za dušo ob cesti,

za srce,

ki vneto prisega,

da se je vse to

že zgodilo -

davno,

pa spet

in spet

in spet

v spominu

vode.

fionapanmor