človek gre po cesti

zlomi sanje

vendar nisem puščava

blagajna brez kovanca sreče

nevihtni oblak na nočnem nebu

strelske vaje pijanih drevoredov

znotraj ni ničesar

čigava roka vse to daje

a ti se spremeniš v jez

sreče ki beži med prsti

kako naj živim v tebi

razprta dlan

v pesti stisnjeni

nesmrtnost

teža večnosti

na pepelnatem obrazu

stadija številka štiri

sredi bolečine smeh 

sredi solze duša

na dlani pa se sonce kotalika

kriva vest

ljubezen narobe razumljena

znotraj ni ničesar

kazalci ki bežijo

ker se spominjam

a ne spomnim

njenega imena

ljubki obraz moje teme

čas

in reka

vendar nisem puščava

ki ničesar nima dati

puščava sem

meso v ustih

reveža

skoraj človeka

beseda

…

že trpko vino

kri

prazno sebe

vse

predsodek

življenje

besede onstran

miko