brez obžalovanj, samo računi
svoje napake hranim
v škatli od kosmičev pod posteljo
ponoči šumijo
kot mrtvi listi, ki se učijo matematike
mama pravi, da so žepi za kamne
ampak moji so polni računov
dolgih belih jezikov
iz trgovin, ki so dišale po dežju in baterijah
na enem piše
kupil si rdeč balon in žalost
na drugem piše
preveč si plačal za zobe
mislim, da je luna samo
modrica, ki jo je Bog pozabil hladiti
in včasih se drevesa
nagnejo skupaj in šepetajo
o luknji za igriščem
kamor gredo gnit vse izgubljene rokavice
skupaj s črvi in rojstnodnevnimi svečkami
nekoč sem imel zlato ribico
ki me je gledala
kot da sem majhen podvodni prerok
umrla je v torek
ali mogoče oktobra
splaknil sem jo v kričeče cevi
in rekel
“srečno v katedrali”
oče se smeji preglasno
kot da skuša madež prekriti z drugim madežem
hiša kašlja ob polnoči
hladilnik brni pogrebne pesmi
rišem majhne nagrobnike
za mravlje, za katere po nesreči postanem odgovoren
ampak brez obžalovanj
samo računi so
dokaz, da sem bil tukaj
dokaz, da je tema odprla svojo trgovino
in sem zataval vanjo
s tremi lepljivimi evri
in usti, polnimi kresničk
Zanimiva pesmica.
Vključno z zlato ribico.
Računi so rekli: "Računajte na nas!" preden je crknil računalnik.
nej slabo, horsi. še bi docopral, da sploh ni dokaza, da je kdorkoli bil kjerkoli. ampak, pol bi šla poanta.
JE ?
bit i, pa je neumnost dokazovati in sva pri zlati ribici a logosa.
špehec pesmi. že dramatika.
ja. zelo všeč.
lp
lp
Solipsisti verjetno verjamejo v to ... ampak gdo bi vedeL.
Pesem, ki zadiha - in ne le izdihne, kot sicer res nekoč izdihne - ali je že nekoč izdihnilo - večino predihanega. Čestitke za še eno pesem, za katero verjamem, da nima omejenega roka trajanja!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
