Kot cvetni prah, ki ga veter dvigne,
se tudi mi podamo na pot,
brez jasnega zemljevida v dlaneh,
a z občutkom, da nekam sodimo.

Majhni smo, skoraj nevidni,
v množici dni in ljudi,
pa vendar vsak nosi v sebi
nekaj, kar lahko vzklije.

Cvetni prah ne izbira poti,
pade, kamor ga nese svet,
a ko najde pravo mesto,
se iz njega rodi nov cvet.

Tako tudi mi tavajoče iščemo
prostor, kjer lahko rastemo,
kjer naše misli dobijo korenine
in naše sanje postanejo sad.

Nismo le naključni delci,
čeprav nas veter razprši,
v vsakem je možnost začetka,
v vsakem je nekaj, kar živi.

In ko se kdaj počutimo izgubljene,
kot da nimamo smeri ne tal,
se spomni: tudi cvetni prah potuje dolgo,
preden zares postane cvet.

Dinzli