Zanika.
Čeprav je rekla,
se zdaj začudi,
kot da je beseda stekla
iz ust nekoga drugega —
in se umika.

Morda ima z resnico
le razdaljo,
ne stika;
morda jo nosi kakor masko,
ki se sama po sebi
ne prilega več obrazu.
V njej poje prisilna rima,
hladna, tesna,
kot kovina,
ki v verzih skriva
razpoko spomina.

Pravi: ni bilo.
Pa je odmev še vedno tam,
v kotu sobe,
med dih in dlan,
kjer molči dokaz
in govori sram.

Njeni epistemi
so resni kot zidovi,
a vsak zid ima razpoke,
vsaka misel svoje robove,
in kar odklanja,
jo ponoči
v tišini pokliče po imenu.

Laž ni vedno krik.
Včasih je svilena nit,
ki zaveže jezik,
da srce obmolkne;
včasih je majhen zamik
med tem, kar se je zgodilo,
in tem, kar nekdo
še zmore biti.

Zanika.
In svet se za hip
naredi bolj mehak,
bolj tuj,
bolj prazen.

A resnica,
čeprav ranjena,
ne odide nikamor.
Sedi pod pragom,
mirna kot kamen,
in čaka,
da laž utrujena
sama pade
v svoj amen.

Dejan Živko