Deklica Zala je zaplesala
pomladne cvetlice je s čudovitim
smehom obdarovala.

Krona iz marjetic v njenih laseh,
svobodna kot ptič pod soncem zlatim,
na obrazu njenem prešeren nasmeh.

Veter ji šepetal je skrivnosti,
trava pod nogami je mehko pela,
v srcu ni bilo skrbi ne žalosti.

Metulji so sledili njenim korakom,
kot da poznajo njene sanje,
razlite med svetlobo in oblakom.

In tam, kjer se je Zala zavrtela,
je pomlad še bolj zažarela.

Tomaž Jevšenak