METULJA

V mojem srcu je šatulja,
taka lepa, pozlačena.
V njej sva midva, kot metulja,
v lepih barvah, okrašena.

Tam živiva, skupaj, sama,
v iluzijo sanj zavita.
Ampak sreča, le med nama,
tam ostaja, v sanjah skrita.

V tej šatulji sva zaprta
in ne morava leteti.
Nimava livade, vrta,
sanjava le lêt med cveti.

Kaj metulja naj brez cveta?
Kaj naj midva, tukaj sama?
Kar imava, že odcveta
in šatulja je le krama.

Zdaj v srcu je praznina,
strašna rana, pogorišče.
Ni metuljev, zdaj je zima,
zasneženo je dvorišče.

Katarina Ambrož