Prepustni dom
ko ne čutim
kar čuti moj dih
na svoji poti
k brezčasnosti
večnega iskalca
luknjičastega doma
s prepustnimi zidovi –
spregledam stvari
ki jih premakne
od znotraj navzven
tik preden se izmuzne
z nečim, kar se mogoče
v zadnjem hipu spomni
da je v meni
morda pozabilo
svoj prvinski vonj
ali odmev
prvega šuma svetlobe
na robu izdiha
a o tem ne premišljujem –
kot da je vse samoumevno
zaporedje
izmikajočih se stvari
že sama srž življenja –
pasta s katero si smrt
osveži zadah
Ogromnom broju Tvojih poetskih uradaka šaljem ushićenje i zadivljenost i kažem BRAVO! stotinu puta bravo i hvala.
Srdačan pozdrav,
mp
Hvala vsem skupaj za vmesni postanek in prijazne besede.
Imejte se lepo!
Breza dobro jutro
Sem se poglobila, res je
Kakor si napisala zelo močno
V zadnjih treh kiticah.
To je srž življenja in dokler
Je ne pozabimo v duši bo
Tisto, kar nas dviguje
Pokonci. Ves čas.
In zadnja pasta, kdove kdaj
Jo bomo nazadnje uporabili.
Lepi dan ti želim
S polno občutka
*Lepote živega*
Irena
Izjemno.
Popravi propustni v "prepustni dom" v naslovu ...
in v pesmi : ... "prepustnimi" zidovi))
LP, Lidija
Hvala, draga Irena
in tudi tebi, Lidija, oko sokolovo, popravljeno!
Škrat popravljen, hvala Marija �
Komentiranje je zaprto!
