Lisička hodi tiho kot misel v glavi,
ko jutro še zeha in dan še spi v travi.
Njeni koraki so mehki kot mah,
a v očeh se ji iskri čarobni prah.

Ve, kje se skriva vsak šum in vsak list,
kaj veter obrne in kdaj je gozd čist.
Ne skače brezglavo kot mladi kozlič,
raje premisli – in šele potem stori – nič.

Rep ima ko ognjeni plamen v nôči,
z njim riše poti, ki jih nihče ne preskoči.
Če jo srečaš, ne govori naglas,
morda te opazi – in izgine bržčas.

A če obstaneš in dihaš počasi,
bo morda obstala tudi ona – za kratek čas.
In takrat boš vedel (brez ene besede),
da gozd ima skrivnosti, ki jih le redko razgrne.

Tomaž Jevšenak