enkrat sem pojedel uro
imela je okus po jabolkih in slovesu

minute so mi kapljale po bradi
lepljive kot skrivnosti
mama je rekla
»ne požiraj časa, ker ugrizne nazaj«
ampak ona je bila že duh
stala je pri vratih
in se pretvarjala, da je plašč

imam prijatelja, ki je senca
sledi mi tudi, ko se skrijem pod sonce
pravi, da smo narejeni iz zaključkov
ki so se naučili plesati

nekoč sem razumel metulja
popolnoma, v celoti
vse do njegovih tiho mislečih kril
a razpadel je v mojih rokah
kot knjiga, ki je pozabila svojo zgodbo

pokopal sem ga pod gugalnico
ampak zemlja je šepetala
»vse čemur daš ime
je samo nekaj, kar odide v lačnih solzah«

zato zdaj stvari ne razumem preveč
samo malo jih poližem
kot dež ali stare baterije

ker védenje je oster bonbon
in se topi
in se topi
in se topi

dokler ne ostane
samo sladek
žalosten okus
da si imel prav zares vse.

Hors