
Zakopan je prostor trpljenja,
kaplja je okamenela,
vklesani spomin bledi
in iz črnih tal raste
težko branje.
Debela knjiga ran,
skozi katero mezi
hudournik spominov.
Zaprla sem od solz
preplavljene katakombe
in po sledeh
preplašene živali
našla razpoko,
ki se me dotakne,
kot pritajeni utrip,
ki preverja,
ali lahko nosim to težo.
Ko se oprime moje kože,
svet postane lažji.
Kolesa se znova zavrtijo
in v globini čutim,
kako se tema premika
v bolj svetel odtenek.
Čestitke k ujetim občutjem ob izgubljanju v lastnih katakombah spomina,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!