Nekje na robu izdiha

se ustavi misel,

kot da varuje

neizrečeno skrivnost.

Včasih se sanje

zadržijo v očeh

dlje, kot bi smele

in se mi zazdi,

da tudi podobe

spregovorijo

po svoji volji.

V notranjosti telesa

zaslišim lasten šepet,

prisotnost prebujajočega

spomina, ki ne zna

poimenovati preteklosti.

Ko spomin

počasi razpiram,

se mi vrača tisto,

kar me še vedno išče

z nežnim in nepopolnim

odmevom slišnega.

Žiga Lev