Oltar
»Zajci ne bodo jedli detelje z oltarja«,
piše Šalamun v eni pesmi iz Amerike*;
en stih, tisoč asociacij, ali pa nobene.
Ooo, zajci bi že jedli deteljo z oltarja!
Nevedoč, da to je posvečeno mesto,
kjer zajci so nekoč izgubljali ušesa;
svečenik pa zdaj pošilja blagoslove
zajcem, ki so še ostali pri življenju.
Bogaboječi ne prestopi zid – oltarja.
Če zajec bi zašel na sveto mesto,
zbegano skakljal bi, ìskal deteljico,
medtem pojedel bi okrasje, rože -
brez védenja, da to je vzvišen prostor,
ki kri njegova ga oplaja ...
In zdaj še enkrat bi izgubil glavo.
.jpg "Nada")
*Tomaž Šalamuin, pesniška zbirka Amerika, Mondena, 2000
Zajce povezujemo z velikonočnimi pisanicami,
kure pa jih znesejo. No, naša Dežela je
podoba kokoške. Oblika jajca je
v duhovnem pomenu lingam,
prispodoba za vesolje...
Kakorkoli, življenje mi je podarjeno; saj svet išče svetišče,
ki ga kot oltar nosim-o v sebi, le odkriti moram
v katerem grmu tiči zajec, oziroma pirh
moje zavesti...
meni pa je všeč ritem v tej pesmi, kot da bi bil elegični distih, lp
Hvala za komentar glede ritma, Matej!
Pred mnogimi leti mi je namenil nekaj besed Peter Amalietti in rekel, da ima neka moja pesem dober ritem.
Komentiranje je zaprto!