Vzdih večernega neba

in zvezda, ki na nebu se razpira,

zbudita v meni ničevost vsega,

pogledam v dušo, ki umira.

V temo moja misel je ovita

kot z lovkami je nanjo prisesana.

Nada v duši, ki še ni ubita

v viharju kliče: mana, mana!

Spodsekan hodim v dežju groze

srh mrazi povsod me po telesu.

Huje je kot v delih proze,

huje kot v Fortuninem kolesu.

Nekoč morda zacelim stare rane,

do takrat pa duši: mane, mane!

orfej