
Somrak te ujame in
začuda se ne prestrašiš.
Trop volkov spustiš mirno mimo.
Noč obuje korake s samoumljivostjo.
Oči se izostrijo.
Razumeš glasove.
Gozd se izdiha vate
in ti vanj;
ne spomniš se,
da bi bil že kdaj
tako svoboden.
Zelo mi je všeč tvoje pesniško premagovanje
nezaupanja (strahu) do noči in divjine,
dveh pojmov od katerih se sodobni človek nehote
distancira.
prijazen pozdrav od RA.j.
Ponoči je drug svet s svojim jezikom in včasih se mi uspe prepustiti, pozdrave obema, Nada
Tudi mene je prevzela, čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!