Govorili so,

da odlično pišeš,

da imaš že dve zbirki

kratkih pesmi,

da imaš hudo promocijo

na Instagramu

in da te moram

nujno prebrati.

​Nič osebnega,

ampak pred tabo

je listek v čakalni vrsti

izvleklo precej

drugih knjig.

​Se pa spomnim,

ko sem te spoznal

preko prijatelja,

na družabnem večeru.

Nosila si majico

z napisom

World is a beautiful place

if you smile every day,

roko pa ti je krasil tatu,

ki pravi Believe.

​Pila si

aperol spritz s slamico,

objet v dim iz vejpa 

z okusom maline.

Mogoče robide.

Ali kokosa.

Pokroviteljsko si razlagala,

da greš za nekaj mesecev

v Ameriko,

kjer boš raziskovala

za tretjo zbirko.

​Jaz sem svojo

prazno motivacijo,

da sem še tam,

tankal s pivom.

​On tudi piše, veš,

te prekine prijatelj

in pokaže name.

​Oooo, a reeeees?

Kaj paaaa?

Deeej, preber kej,

morš!

Jao, res ne bi.

(res res ne bi).

Ej no, morš 

ownat svoj art!

Res ne maram

javno brati, 

sploh svojih čičkarij.

Prijatelju bi najraje povedal,

da to nisva več.

​Ampak to je bila 

neidealna priložnost,

da ne poslušam več

o Velikem kanjonu,

in rožah, ki rastejo

v teksaških puščavah.

Oboje te asocira 

na rojstvo in rasizem.

Ali na izumiranje

poklica dimnikarja.

Nekaj od tega pač.

Zato sem bral.

Eno svojih najdaljših.

​Pesem,

napisano s poskusom

črnega humorja,

o smrti, ki me obišče

sredi noči,

ker je slišala,

da razmišljam o samomoru.

Prinese mi brošuro

s ponudbo različnih paketov.

Na primer Rock 'n' Roll paket

s predoziranjem.

Ali pa SPA paket,

kjer si v

prijetni topli kadi 

prerežeš žile.

​Publika ima po koncu

mešane reakcije.

Se pa večina,

kot sektaši,

ki sledijo svojemu vodji,

strinja s tabo.

​

Ej, ne gettam čist.

Pač, ne vajbam

na to, da je

selfdestruction neki smešnega.

Pa tudi mal

mi je predolga,

sorči.

(tako kot je ta).

Ampak piš naprej, itak!

​

Jaz sem pa

ravno hotel nehati.

Ampak pisal bom brez

odkrivanja Amerike.

Believe.

Sem te pa 

tisti večer

končno prebral.

Črni Kos