izbral sem levo pot
ker je imela lužo
in luža je izgledala kot nebo
ampak obrnjena na glavo
kar je smešno, ker
kaj če ptice padejo vanjo in postanejo ribe

nekdo je rekel
»to ni prava pot«
ampak njegov glas je zvenel kot drsanje stola
in stolom ne zaupam
vedno kričijo, ko jih premakneš

prava pot je bila zelo urejena
kot počesani lasje
kot brokoliji, ki stojijo v vrstah
ki čakajo, da postanejo majhna drevesa
ampak jaz nočem biti majhno drevo
hočem biti nogavica, ki izgine
in živi za sušilcem
z zajčki iz prahu, ki šepetajo skrivnosti

zato sem šel naprej
levo levo levo
dokler levo ni postalo naprej

in nič slabega se ni zgodilo
razen da sem našel vrata
sredi nečesa zunaj
in na njih je pisalo »mogoče«
zato sem jih odprl s komolcem
ker so se roke zdele preveč resne

znotraj je bilo samo še več zunaj
ampak mehkejše
kot da je nekdo utišal
svet

in sem pomislil
aja

mogoče je napačna samo
beseda, ki se je izgubila
in išče svoje čevlje

in meni ji ni treba pomagati

lahko samo hodim naprej
z nebom v luži
in vrati z napisom mogoče
in stoli, ki kričijo

ker se ne zdi napačno

zdi se kot
ko si oblečeš majico narobe
in je nenadoma
tvoja najljubša majica vseh časov

Hors