Želvica Pika prav počasi
se skozi džunglo premika.
Ko zjutraj oči odpre,
se pred njo prikaže čudovita slika.

Zelena gozdna odeja,
ki se ob čudoviti plaži
z azurno modrim morjem stika.
Ta pogled jo neskončno mika.

Na svojem hrbtu nosi vzorec,
hišo pravzaprav s seboj nosi,
kar nam pove, da ni brezdomec,
ko potuje po večni poti.

Ko sonce visoko zasije,
počasi do vode prispe,
v valovih nogice umije
in morje nemirno pozdravi.

Nikamor se ji ne mudi,
saj čas z njo mirno hodi,
pri vsakem koraku se nekaj zgodi,
na njeni neskončni odpravi.

Tomaž Jevšenak