Prasketanje
Vijločni lestenci se prižgejo
na grmu bezga španskega v pomlád,
upogne grozd cvetov v dišavah vejo,
pod njo šepet kot že tolikokrat.
A zmeraj nova srca trepetajo,
drhitjo z njimi zmeraj druge bilke,
zvečer kot stare zvezde lesketajo
oči se v siju ulične svetilke.
Dlan najde dlan, ko kliče topel mrak.
Tam se v objem zateče mlada kri,
ne loči ustnic niti en korak -
kot popek v cvet poljub tih dozori.
In vsako vigred vonj spomin otresa,
na vžig v jeseni tlečega še kresa.
Kje je resničnost, ko jo vedno znova zastre spomin?
J.K. bi rekel : "Sedanjost je le spomin preteklosti (preteklih izkušenj oz. doživetij)...
ki se podaljšuje v prihodnost."
Največji podvig pa ni vezan niti na preteklost niti na prihodnost,
dve "mojstrovini" uma, ki se ni ustalil.
pozdrav रा za π
Pomlad nas vedmo znova pomladi. Tudi na jesen. Naj traja!
Lp, Caki
Rajko, ja, dve mojstrovini uma :) ki pa ju telo živi.
In dokler si
tu s telesom,
se v njem približal rad bi ves nebesom :)
Hvala, dragi Caki, ja, naj še traja.
lpi
Čestitke k brstenju v sonetu tudi z moje strani, lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
