Čas, oh ta čas 

neizmerno beži,

vse teče prehitro, 

vsem se mudi.

Čemu to hitenje, 

nenehno hitenje,

le kdaj je postalo 

takšno življenje?

Delamo, delamo, 

da preživimo,

a časa zmanjkuje 

za sé, za družino.

Vse bolj površni

ne zmoremo vsega,

kar nam nalaga, 

ta družba zahtevna.

Drug mimo drugega 

vsak dan hitimo,

polni stresa, nemira, 

zvečer obležimo ...

Potrošniška družba 

je vse obljubila,

da raj na tem svetu, 

bo zagotovila.

Nekaj zares smo 

z njo pridobili,

a dušo počasi 

v njej izgubili.

Pogosto zdaj vidim 

mlada življenja,

brez zadovoljstva 

in brez zadoščenja.

tolminka