V srednji šoli,

precej vojn nazaj,

sva šla na zmenek.

​Jaz sem ti bil všeč,

ker sem poslušal Doorse

in fural bele adidaske

s črnimi črtami,

ti pa meni,

ker je pri šestnajstih dovolj,

če koga zanimaš.

​Priznala si,

da imaš fanta

in da je ta pijača

prijateljske narave.

Razen če te na koncu

dejta ne vprašam,

če bi ga zamenjala z mano.

​Nisem te poljubil.

Ne spomnim se,

ali si nisem upal

ali imel želje.

Šla sva vsak

po svoji ulici,

ti brez prevare

in jaz še nekaj

zmenkov nedolžen.

Na Facebook si

objavila komad,

ki se je vrtel v lokalu.

​Leta kasneje,

manj vojn nazaj,

sem na internetu

v navalu slik zasledil,

da si poročena s fantom,

kateremu sva nenamerno

ostala zvesta.

Nagrajena si bila s sinčkom.

​

Eno vojno nazaj

pa si mi pisala,

da si slišala,

da sem zaposlen v zdravstvu.

Ali poznam kakega dobrega

nevrologa, ker imaš tumor

na možganih.

Tri operacije niso pomagale.

​Ko sem pogruntal,

kdo sploh si,

sem ti priznal,

da sem za zdravnike

pomemben toliko,

kot so za njih pomembni

pogoji za delo čistilk.

​Nemočen sem zamolčal,

da je moj oče umrl zaradi

takega tumorja.

Objavila si pozitivne citate, 

ki se mi pri drugih 

zdijo patetični.

Med trenutno vojno

pa ne objavljaš ničesar.

Ne kontaktiram te.

Pa kje si ti, si še živa?

Ne pride v poštev.

Strah me je odgovora,

ki ga ne bi dobil.

​

Mogoče si ena tistih čudežnih,

ki so jim dali nekaj mesecev,

dočakali pa so še ogromno vojn.

Mogoče dneve 

preživljaš s sinčkom

nekje v sončni tujini,

ki je ni na globusu,

ter možem, 

ki ti je ves čas stal 

ob strani.

Mogoče hvaležna za poljub,

ki se ni zgodil,

pišeš bestseller,

ki bo to postal zaradi

slabe vesti nas,

ki ti nismo pomagali.

Prebral pa ne bo nihče.

O tvoji dobljeni vojni.

​

In mogoče nimaš časa

za pizdarije,

kot so socialna omrežja.

Črni Kos