Le od daleč gleda,
izza hriba name.
Je kot ta soseda,
ki jo zanima zame.

Kaj počnem, vse vidi
in kdo k nam zavije.
Ko ji rečem: Pridi!
se takoj mi skrije.

Vem le, da obstaja,
a ne, kje stanuje.
Ves čas mi uhaja,
kot da se norčuje.

Zdi se mi puhteča,
brez srca, kamnita.
Vem to: to je sreča,
ki je vedno skrita.

Enkrat jo ujamem
iz zasede, spečo.
S sabo jo vzamem -
ko bom imela srečo. 

Katarina Ambrož