Ne razmišljam več o Camusu
Najin čas bo
kmalu potekel.
Stavek,
s katerim je
terapevtka na vsaki seansi
dala vedeti,
da pohitim, če ne želim,
da tema ostane v zraku.
Enkrat tedensko,
tri leta.
Včasih sem šel
na štirinajst dni.
Odvisno,
kolikokrat sem med termini
razmišljal o smrti
Robina Williamsa in Alberta Camusa.
To je tisti nobelovec,
ki so mu po prometni nesreči
v žepu našli neuporabljeno
karto za vlak.
Od tega,
kolikokrat sem pojedel
celo vrečko Trolli bonbonov
in kisle črve nafutral
še z vrečo sour & cream čipsa.
Po večerji seveda,
saj nisem otrok.
In tega,
kolikokrat sem verižno
masturbiral zaradi dolgčasa,
ne zaradi viška testosterona,
ker bi obsedeno treniral.
Tako pride,
ko že sedemnajstič
buliš v isto serijo.
I'll be there for you ...
In kolikokrat mi je zapasalo,
da se brez slabe vesti
vse vrti okoli mene
petdeset minut.
Za pozornost se danes
pač plačuje.
Tista,
ki se zdi zastonj,
ima včasih
najvišjo ceno.
Ne hodim več.
Ne razmišljam več
o Camusu.
Vse manj si filam
glavo s tujci.
Ne vem,
če sem zdrav.
Nisem pa več bolan.
Tisti glas upanja
pa tako ali tako
slišijo vsi.
Kajne?
Najin čas bo
kmalu potekel ...
Črni Kos,
Glas Upanja?
Ga je treba na lastnem sluhu
Slišati ali velja tudi domišljija
Lepo.
Lep pozdrav,Irena
uf
odlično izpeljana, od tujca do odmerjenega časa
(ko ti teče v žile strup, da bi še živel, se dogaja ta pesem še intenzivnejše)
Lpi
Očitno je danes
dan za terapevtsko
tematiko.
Mogoče so krivi
planeti, morda gre
za konjunkcijo Lune
s Plutonom v .....
Nejc, to odštevanje časa postaja vse bolj «živo« in lepo je, ko lahko povem(o), da nisem več bolan ...
torej, je lepo biti. Tukaj in zdaj.
Lp, Caki
Oddaljevanje in približevanje sebi v svetu tujosti je morda samo simptom, razpoke pa morda vendarle lahko zapolnijo besede, čeprav niso trajne, lahko pa nam podaljšamo vsaj rok trajanja ... Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Zelo mi je všeč! Samo, da si bolje! Za vsako bolezen rožca raste, iz nekaterih bolezni pa zrastejo pesmi. <3
Komentiranje je zaprto!
